kjer včasih kaj napišem
še malo pa bom zlezla v kad z račko, sirkovo krtačo in žižimižijem. da se očedim za nocoj. potem večerja (upam da nasitna, ker decembra bolj malo jem..), pa pijača, pa malo zelenjave, pa kakšna bistra misel, pa bombni napad in novo leto bo postalo letos. juhej. drage moje in dragi moji, naj bo srčno in prav tako, kot si ga želite!
od marca do novembra se je pomlad prelevila v poletje in kmalu zatem še jesen v zimo. seveda sem se vmes uspešno postarala, zamenjala kravo za mucomaco in jadran za pariz, kupila roza zajca in dobila enega za povrh, ki je še bolj imeniten in ga obesila na steno. telebajsek je še vedno pri meni in vsaj za enkrat nič ne kaže, da bi šel kam drugam afneguncat, kar me jako veseli. spisateljica je poleti v kloštru iskala navdih, svetnica pa v studiu limala film z nadnabožnimi podobami, ki utegnejo zagledati luč sveta (ali bolje: razsvetliti temo dvorane) ob skorajšnjem božiču. gospa docent (pardon: izredna profesorica) je poiskala vzgibe na dalnjem vzhodu, kjer sta s šacijem naštudirala kako polniti dvorane po slovenski in bavarski prestolnici. gospe kontese skoraj nismo srečali, ker si je (mmmedeni) kruhek služila po širnem svetu, mojštice pa tudi ne, ker je garala po očetnjavi. le naša primabalerina je kdaj pa kdaj srknila z mano kakšen džintonik in potarnala nad padanjem delnic. skupaj sva še kakšno rekli čez bedinarce, pa o kakšnem greha vrednem tipu, ki jih tod okoli kar mrgoli. za konec jeseni pa nas je obiskala še naša beti. kot da ne bi bila že dovolj finančna kriza, zaradi katere si ne rabi več barvati las, so jo naskočili z vso silo in z vseh strani in jo spraševali vse mogoče bedarije. kar malce se mi je zasmilila ko je ponižno capljala naokoli in mahala množicam. ja, ni lahko biti kraljica – to vem iz lastne izkušnje… od včeraj, ko sem začela pisati je sneg skopnel in bore malo je ostalo od naslova. a tako pač je. kot vidim, me čas vedno bolj prehiteva. in da ne zamudim še kakšnega pomembnega dne, bom v čast današnjemu pretepla telebajska in odšla spat.
kot vidim na nekaterih blogih, je zelo in, če pišeš čimmanj ali pa nič. no, saj ne vem ali sem si slednje izmislila zgolj za svojo potuho ali sem hotela malce ošvrkniti urško ali pa kaj čisto četrtega.
da sem res prišla nazaj sem ugotovila po bančnem računu, ki je včeraj bogato shujšal ker so ga obiskale kreditne kartice. kljub temu je bilo čez lužo lepo, vetrovno in celo sneženo. za nekaj zelencev sem si kupila nadimenitno kapico s plastičnim krznom in uspešno konkurirala tamkajšnjemu klošeraju. navozila sem se s podzemno, naglodala mafinov uz vanilakafe v starbaksih, si napasla oči v momi pa na kakšnih fejst zamorcih in nezamorcih. bila sem odšla tudi v palačo narodov in se v spremstvu ljubke mladenke, ki si tam služi črni kruh, nasprehajala po vseh njenih kotičkih. ne boste verjeli, tam notri sem našla najboljšo stvar v celem NYC in to je kavarna v kateri lahko kadiš. porkašpinčič, takoj sem verižno potolkla tri in se skoraj prekucnila od nikotina ter navdušenja. navdušenje me ni popustilo kar nekaj časa, kar se je izkazalo še v njihovi prodajalnici spominkov (joj, slovenceljni tam prodajamo neke nadkmećke kozolce in dva kozarca iz rogaške…) kjer sem kupila polovico zaloge čokoladnih bonbonov. seveda sem spet prehitro odšla domov in kot ponavadi odkrila nove in zanimive stvari skoraj tik pred odhodom… mislim, da bo treba stvari sprementi oziroma popotovanja podajlšati.
telebajsek je bil zelo zadovoljen s prejetimi teksitlijami in podobnimi heci, ki sem mu jih bila nabavila, da me ni preveč grizla slaba vest ker sem ga bila pustila v očetnjavi.
da čas beži, bo kar držalo. februar je minil še predno sem se domislila, da ga bo konec in le prestopnemu dnevu se gre zahvaliti, da v arhivu ne bo zeval še en prazen mesec. da sem se po dopustu vrgla v oplajanje kapitala, kot pravijo moje sestre, ne gre izgubljati besed. in bil je delovni mesec kar za vso družino. primabalerina se je reaktivirala in odskaljala nekaj plie-jev za bogate honorarje. gospa docent, pardon izredna profesorica, pa je honorarje iz preteklosti bogato zapravljala z adaptiranjem stanovanja. nisem še utegnila priti do nje na kavo v njeno čisto novo kuhinjo (zna biti, da se bom požrla od zavisti…). mojštrica in kontesa (aka baba hajdi) pa sta v zgodnje jutranje ure nasnemavali nov slovenski film. ob tem sta se, kot veleva tradicija, bogato sprli. kajčmo, tkopačje – ustvarjalnost je dinamičen in čustven proces. še najbolj mirna od vseh sestra je v zadnjem času gospa spisateljica. tu in tam se z vlakom pripelje v prestolnico, popedena zadevice in brž nazaj na deželo. fino bi bilo oditi do nje, pa skupaj po okoliških njivah nabirati regrat… bojim se le, da bo le ta že odcvetel, predno mi bo to res uspelo. zvezda meseca pa je tokrat bila naša svetnica! kot tretja v družini je prejela nagrado, ki si jo res zasluži. zelo zelo sem bila vesela. vesela tudi povabila na žur na katerega sem padla takoj po čajanki ob petih… s konteso in mojštrico ter v spremstvu telebajska sem bila na premieri filma čaj, pardon tea. ker sem manirlih ne bom rekla nič (ampak oni moji sestri sta res vse povsod, za popizdit). na žuru sem odbingljala bolj malo časa. pa ne zato, ker ne bi bilo fajn ampak zato ker sem bila res crknjena, pa še zgodaj zjutraj sem morala na pot. popila sem ene par travaric, pojedla piškote, pa francosko, pa take, odlikovala svetnico z angelskim redom (a se spodobi za eno kraljico da je tut mal nepotistična al kaj?) in odbremzala nazaj v sobane.
potem pa jih je še nekaj umrlo (baba hajdi reče, ja pizda vsak dan en umre, ani to za znoret?). najprej naš sosed, potem rugelj (primabalerina se je jako zasekirala kam bova šli pa zdej), potem pa še naš janez. naj počivajo v miru.
kaj čmo, tako pač je. prihodi in odhodi, vmes pa čas, ki ga je potrebno kar najbolje izkoristiti.
še nekaj utrinkov s potepa in do naslednjič lep pozdrav
dost je blo, grem. tokrat čez lužo, v šoping, na kulturo in podobne traparije. najraje bi napisala, da se grem dat dol s kakšnim zamorcem, ampak ne bom. zato, ker telebajsek škili na tale pejž pol mi pa teži, pa take. sploh pa so mi moje drage sestre najstrožje prepovedale kašne grešne misli ali (bohnedaj) dejanja. dost je blo, grem. kaj več pa ko prirohnim nazaj. papa.
oni dan sem ob čakanju na semaforju opazila, da plakat mimo katerega sem se vozila že mnogokrat, ni reklama za kakšno novo vodo ali prašek, pač pa domislek na temo kako jo (ob)čutim. malce kasneje sem uzrla še enega na katerem pa je bil kažipot. potem nisem zrla več, za vsak slučaj. a kmalu po tem dogodku sem zbolela. ne vem ali zaradi žlehtnobe ali pa zaradi virusov, ki se baje bogato pasejo naokoli.
kar dolgo nisem prišla k sebi. vmes sem zanalašč gledala še slovenost o medkulturnem dialogu. seveda sem bila nemalo razočarana ker himne ni zapela elka, kot bi bilo edino spodobno. pa tudi vetrich bi lahko sama brenkala na kontrabas ob žvrgolenju domačih poem v izbooooooorni angleščini. občutka, da spremljam kakšno proslavo iz gasilskega doma, sem se znebila šele, ko so oder zavzeli tolkalci in ostali z imenitno glasbo milka lazarja. potem sem še malo krehala, popila čaj in se prekucnila v špampet.
a že naslednji dan sta me kontesa in primabalerina zvlekli v malo dramo. nisem pričakovala veliko, sem pa zato dobila več. vrnitev domov je imenitna predstava in zato globok priklon ekipi ter vsem priporočilo za ogled. seveda se nisem odrekla popivanju v klubu. koketiranju pa tudi ne.
še teden časa imam, da popolnoma ozdravim. kudeset, vitamini, ašvaganda, baldrijanove kapljice in smrekovi vršički, pa bo. morabit!
danes so prišli sveti trije. kam točno, ne vem, a pomembno je, da so. že res, da sem cel ljubi dan čakala & čakala ali bo potrkal kak čeden kolednik ali pa vsaj katera od mojih sestra. no, nisem bila te sreče. a nič ne de — telebajsek je pospravil potico, jaz pa šunko, pa je.
p.s.: slišim, da sveti možje niso prišli brez darov. prvi je prinesel razprodaje, drugi podražitve in tretji novo poslansko skupino… še dobro, da so samo trije.
malo sem se bila naveličala, malo pa sem bila v depresiji kot je to v navadi zadnje čase, še zlasti v naši familiji. in tako sem veselo preskočila november, ko je tale glog praznoval svoj prvi rojstni dan in ni dosti manjkalo, da bi preskočila še december…
a ker se to le ne spodobi (bi dejala primabalerina) sem zakurblala pece in se lotila tipkovnice.
naj pomislim kaj vse se je dogajalo v tem času… no, valpurgino noč smo uspešno dočakale na ranču spisateljice, ki nam je skuhala odlično kosilo ter nam za poobedek postregla s sladico iz lampijončkov. da pa le ne bi bilo vse popolno, smo se uspešno in bogato skregale zavolj jošk in transportnih sredstev. v novembru sem se lotila dela in plemenitila kapital, odšla na letni pregled k šlogarci, se postarala, zamenjala garažna vrata in koketirala s sosedovim mladcem. vmes bila na šmornu pri svetnici kjer smo zmolile spravne molitve in popile vse kar se je popiti dalo. bila pa sem tudi pri kontesi (aka baba hajdi), videla njeno novo jabolko in uživala v večerji. mojštrica je kupila nov kavč, primabalerina pa omaro. omaro je kupila kar dvakrat. najprej pri tipu, ki ji je samo vzel (bogat) predujem potem pa poniknil (po domače: nategnil). kdor hitro da, dvakrat da, pravi že star slovanski pregovor. in že je prišel veseli december. za miklavža sem nastavila pa ni bilo za prehvalit… se je pa zato odrezal božiček in mi pri primabalerini pustil štunfe z bunkicami. na štefanovo pa sem brez telebajska in s pečenimi rebrci odšla k gospe docent, pardon izredni profesorici, na žur. koketirala sem tako s serveti in odpiračem za steklenice in z vsemi, ki so bili v radiju mojega vidnega polja. po pravici povedano sem se močno zabavala, ne vem pa ali to drži za vse, ki so bili deležni moje nagajivosti. s telebajskom sva tudi oprala zavese in postavila novoletno drevesce, ki niti ni drevesce, pač pa ena malce večja veja kar tako. jutri greva še v zadnje nakupe, odpošljeva zadnja voščila in že ne bo več tega leta. ja, res je hitro minilo.
dragi vsi, želim vam v vseh pogledih prijazno in naklonjeno novo leto! naj bo takšno kot si ga želite zase in za vse, ki jih imate radi!
in da ne pozabim — še recept za vse, ki ne morete brez nakuhavanja…
Černa kruhna torta is čokolade
Vsami 8 celih jajc, inu 10 rumenjakov, jih rastepi, de bodo gosti, kakor kaša; notri deni pol libre presjanega cukra, inu spet mešaj; potle pol cegla drobno sribane čokolade, eno unčo stolčenih mandelnov, enmalo nagelžbic, sladke skorje, muškatcveta; vse to mešaj; zadnič štir lote sribanega ajdovnika, ali ajdoviga kruha notri permešaj; inu speci v obodi.
