v mojem b(r)logu

naj bodo pisani,
naj bo sočna in
naj bo trd in hud.

veselo gregorjevanje

kot vidim na nekaterih blogih, je zelo in, če pišeš čimmanj ali pa nič. no, saj ne vem ali sem si slednje izmislila zgolj za svojo potuho ali sem hotela malce ošvrkniti urško ali pa kaj čisto četrtega.

da sem res prišla nazaj sem ugotovila po bančnem računu, ki je včeraj bogato shujšal ker so ga obiskale kreditne kartice. kljub temu je bilo čez lužo lepo, vetrovno in celo sneženo. za nekaj zelencev sem si kupila nadimenitno kapico s plastičnim krznom in uspešno konkurirala tamkajšnjemu klošeraju. navozila sem se s podzemno, naglodala mafinov uz vanilakafe v starbaksih, si napasla oči v momi pa na kakšnih fejst zamorcih in nezamorcih. bila sem odšla tudi v palačo narodov in se v spremstvu ljubke mladenke, ki si tam služi črni kruh, nasprehajala po vseh njenih kotičkih. ne boste verjeli, tam notri sem našla najboljšo stvar v celem NYC in to je kavarna v kateri lahko kadiš. porkašpinčič, takoj sem verižno potolkla tri in se skoraj prekucnila od nikotina ter navdušenja. navdušenje me ni popustilo kar nekaj časa, kar se je izkazalo še v njihovi prodajalnici spominkov (joj, slovenceljni tam prodajamo neke nadkmećke kozolce in dva kozarca iz rogaške…) kjer sem kupila polovico zaloge čokoladnih bonbonov. seveda sem spet prehitro odšla domov in kot ponavadi odkrila nove in zanimive stvari skoraj tik pred odhodom… mislim, da bo treba stvari sprementi oziroma popotovanja podajlšati.

telebajsek je bil zelo zadovoljen s prejetimi teksitlijami in podobnimi heci, ki sem mu jih bila nabavila, da me ni preveč grizla slaba vest ker sem ga bila pustila v očetnjavi.

da čas beži, bo kar držalo. februar je minil še predno sem se domislila, da ga bo konec in le prestopnemu dnevu se gre zahvaliti, da v arhivu ne bo zeval še en prazen mesec. da sem se po dopustu vrgla v oplajanje kapitala, kot pravijo moje sestre, ne gre izgubljati besed. in bil je delovni mesec kar za vso družino. primabalerina se je reaktivirala in odskaljala nekaj plie-jev za bogate honorarje. gospa docent, pardon izredna profesorica, pa je honorarje iz preteklosti bogato zapravljala z adaptiranjem stanovanja. nisem še utegnila priti do nje na kavo v njeno čisto novo kuhinjo (zna biti, da se bom požrla od zavisti…). mojštrica in kontesa (aka baba hajdi) pa sta v zgodnje jutranje ure nasnemavali nov slovenski film. ob tem sta se, kot veleva tradicija, bogato sprli. kajčmo, tkopačje - ustvarjalnost je dinamičen in čustven proces. še najbolj mirna od vseh sestra je v zadnjem času gospa spisateljica. tu in tam se z vlakom pripelje v prestolnico, popedena zadevice in brž nazaj na deželo. fino bi bilo oditi do nje, pa skupaj po okoliških njivah nabirati regrat… bojim se le, da bo le ta že odcvetel, predno mi bo to res uspelo. zvezda meseca pa je tokrat bila naša svetnica! kot tretja v družini je prejela nagrado, ki si jo res zasluži. zelo zelo sem bila vesela. vesela tudi povabila na žur na katerega sem padla takoj po čajanki ob petih… s konteso in mojštrico ter v spremstvu telebajska sem bila na premieri filma čaj, pardon tea. ker sem manirlih ne bom rekla nič (ampak oni moji sestri sta res vse povsod, za popizdit). na žuru sem odbingljala bolj malo časa. pa ne zato, ker ne bi bilo fajn ampak zato ker sem bila res crknjena, pa še zgodaj zjutraj sem morala na pot. popila sem ene par travaric, pojedla piškote, pa francosko, pa take, odlikovala svetnico z angelskim redom (a se spodobi za eno kraljico da je tut mal nepotistična al kaj?) in odbremzala nazaj v sobane.

potem pa jih je še nekaj umrlo (baba hajdi reče, ja pizda vsak dan en umre, ani to za znoret?). najprej naš sosed, potem rugelj (primabalerina se je jako zasekirala kam bova šli pa zdej), potem pa še naš janez. naj počivajo v miru.

kaj čmo, tako pač je. prihodi in odhodi, vmes pa čas, ki ga je potrebno kar najbolje izkoristiti.

še nekaj utrinkov s potepa in do naslednjič lep pozdrav

dost je blo, grem. tokrat čez lužo, v šoping, na kulturo in podobne traparije. najraje bi napisala, da se grem dat dol s kakšnim zamorcem, ampak ne bom. zato, ker telebajsek škili na tale pejž pol mi pa teži, pa take. sploh pa so mi moje drage sestre najstrožje prepovedale kašne grešne misli ali (bohnedaj) dejanja. dost je blo, grem. kaj več pa ko prirohnim nazaj. papa.

stanuje na naslovu

oni dan sem ob čakanju na semaforju opazila, da plakat mimo katerega sem se vozila že mnogokrat, ni reklama za kakšno novo vodo ali prašek, pač pa domislek na temo kako jo (ob)čutim. malce kasneje sem uzrla še enega na katerem pa je bil kažipot. potem nisem zrla več, za vsak slučaj. a kmalu po tem dogodku sem zbolela. ne vem ali zaradi žlehtnobe ali pa zaradi virusov, ki se baje bogato pasejo naokoli.

kar dolgo nisem prišla k sebi. vmes sem zanalašč gledala še slovenost o medkulturnem dialogu. seveda sem bila nemalo razočarana ker himne ni zapela elka, kot bi bilo edino spodobno. pa tudi vetrich bi lahko sama brenkala na kontrabas ob žvrgolenju domačih poem v izbooooooorni angleščini. občutka, da spremljam kakšno proslavo iz gasilskega doma, sem se znebila šele, ko so oder zavzeli tolkalci in ostali z imenitno glasbo milka lazarja. potem sem še malo krehala, popila čaj in se prekucnila v špampet.

a že naslednji dan sta me kontesa in primabalerina zvlekli v malo dramo. nisem pričakovala veliko, sem pa zato dobila več. vrnitev domov je imenitna predstava in zato globok priklon ekipi ter vsem priporočilo za ogled. seveda se nisem odrekla popivanju v klubu. koketiranju pa tudi ne.

še teden časa imam, da popolnoma ozdravim. kudeset, vitamini, ašvaganda, baldrijanove kapljice in smrekovi vršički, pa bo. morabit!

danes so prišli sveti trije. kam točno, ne vem, a pomembno je, da so. že res, da sem cel ljubi dan čakala & čakala ali bo potrkal kak čeden kolednik ali pa vsaj katera od mojih sestra. no, nisem bila te sreče. a nič ne de — telebajsek je pospravil potico, jaz pa šunko, pa je.

p.s.: slišim, da sveti možje niso prišli brez darov. prvi je prinesel razprodaje, drugi podražitve in tretji novo poslansko skupino… še dobro, da so samo trije.

malo sem se bila naveličala, malo pa sem bila v depresiji kot je to v navadi zadnje čase, še zlasti v naši familiji. in tako sem veselo preskočila november, ko je tale glog praznoval svoj prvi rojstni dan in ni dosti manjkalo, da bi preskočila še december…
a ker se to le ne spodobi (bi dejala primabalerina) sem zakurblala pece in se lotila tipkovnice.

naj pomislim kaj vse se je dogajalo v tem času… no, valpurgino noč smo uspešno dočakale na ranču spisateljice, ki nam je skuhala odlično kosilo ter nam za poobedek postregla s sladico iz lampijončkov. da pa le ne bi bilo vse popolno, smo se uspešno in bogato skregale zavolj jošk in transportnih sredstev. v novembru sem se lotila dela in plemenitila kapital, odšla na letni pregled k šlogarci, se postarala, zamenjala garažna vrata in koketirala s sosedovim mladcem. vmes bila na šmornu pri svetnici kjer smo zmolile spravne molitve in popile vse kar se je popiti dalo. bila pa sem tudi pri kontesi (aka baba hajdi), videla njeno novo jabolko in uživala v večerji. mojštrica je kupila nov kavč, primabalerina pa omaro. omaro je kupila kar dvakrat. najprej pri tipu, ki ji je samo vzel (bogat) predujem potem pa poniknil (po domače: nategnil). kdor hitro da, dvakrat da, pravi že star slovanski pregovor. in že je prišel veseli december. za miklavža sem nastavila pa ni bilo za prehvalit… se je pa zato odrezal božiček in mi pri primabalerini pustil štunfe z bunkicami. na štefanovo pa sem brez telebajska in s pečenimi rebrci odšla k gospe docent, pardon izredni profesorici, na žur. koketirala sem tako s serveti in odpiračem za steklenice in z vsemi, ki so bili v radiju mojega vidnega polja. po pravici povedano sem se močno zabavala, ne vem pa ali to drži za vse, ki so bili deležni moje nagajivosti. s telebajskom sva tudi oprala zavese in postavila novoletno drevesce, ki niti ni drevesce, pač pa ena malce večja veja kar tako. jutri greva še v zadnje nakupe, odpošljeva zadnja voščila in že ne bo več tega leta. ja, res je hitro minilo.

dragi vsi, želim vam v vseh pogledih prijazno in naklonjeno novo leto! naj bo takšno kot si ga želite zase in za vse, ki jih imate radi!

in da ne pozabim — še recept za vse, ki ne morete brez nakuhavanja…

Černa kruhna torta is čokolade

Vsami 8 celih jajc, inu 10 rumenjakov, jih rastepi, de bodo gosti, kakor kaša; notri deni pol libre presjanega cukra, inu spet mešaj; potle pol cegla drobno sribane čokolade, eno unčo stolčenih mandelnov, enmalo nagelžbic, sladke skorje, muškatcveta; vse to mešaj; zadnič štir lote sribanega ajdovnika, ali ajdoviga kruha notri permešaj; inu speci v obodi.

spominjam se…

oni dan sem bila v gallusovi. gorišek je pripeljal glasa z arvom in ga tudi odpeljal, kot je pisalo v koncertnem listu. meni pa se je skoraj odpeljalo z otročički, ki so prirohneli iz soseske (baje iz nekdanje šubičke & sedanje gimnazije ata plečnik). že ko so se vsuli v dvorano mi je malce postalo slabo. in kot se spodobi, je šlo iz slabega na slabše, tako da mi je do konca koncerta popustila ondulacija tudi na tistih šestih laseh, ki so mi še ostali na lasišču…

ampak razlogov za prmejdušanje še ni zmanjkalo. že naslednje jutro sem odkrila razpoko na steklokeramični pošči. pritisk mi je narasel že pred kavo, a mi je telebajsek razložil, da on s tem res nima nič. no, verjetno je počila od silnega nakuhavanja v preteklosti.

vsled koncertu in drugim stresom sem se odločila, da se naročim v frizeraj. res sem imela srečo, ker so me sprejeli že v nekaj dneh namesto tednih. prebrala sem vse trač revije in se jih naposlušala tudi v živo, medtem ko sem čakala, da kemija pokaže svoje prave barve. no iz frizeraja sem odšla lepo rudeča v lase in v obraz. dobra stran obiska je prepoznavnost, saj vsi opazijo, da sem bila tam.

danes pa me je obiskal predstavnik domače mladine. njih sem vedno vesela. malce sva poklepetala o zelenjavnem vrtu, pa malo o mojih balkonskih zeliščih. mimogrede mi je še pokazal na katerem gumbu daljinca se pogleda devede (jao kvini, ti si pa res ena butara..) medtem, ko sem mu skuhala čaj (dete se je prehladilo). no potem pa mi je še zaupal, da bi morala nujno zamenjati svojo kravo za kakšno malce manj v letih in da je on na netu že našel nekaj modelov, ki bi priličili mojemu stanu. ja, dete ima okus, jaz pa bolj plitek tošel. torej, če se ne razpočim, bom pa bankrotirala. ali pa oboje.

jutri grem na plac. kupila bom žajbelj, endivijo, sveče za na britof in tisti nadzdravi kruh brez vsega, ki ga lahko zobljem cel teden, pa še ne gre dol. popoldne pa k primabalerini, da kakšno rečeva. in kakšnega spijeva.

(avtorica)

in mojega dopusta tudi ne. ko pomislim kako sem ga sračkala avgusta, se mi milo stori pri srcu. tam na turškem, vroče sonce in 70% vlaga, pa tisti postavni, koketni in temni mladci… jaz pa na šekretu (kot bi rekla mojštrica)… da bi se ugriznila prav tja. ja, saj mi je primabalerina takoj (in malce privoščljivo) zabrusila, češ tamala, a ti nisem rekla, da ne nosi vsega kar vidiš v usta? a lahko je biti pameten doma na kavču in ob kavi. jaz enostavno nisem premogla zbranosti in ne vem ali je temu bila kriva vročina, moja leta ali pak kaj drucega.

sicer pa sem tako rekoč direktno s pučnika padla nazaj v delo. in to globoko. sploh se nisem videla ven. vmes mi je uspelo malce zganjati kulturo, kar pomeni, da sem oblezla nekaj nujnih iventov (jutri je gorišek, juhej) pa tudi odpraznovala nekaj rojstnih dni , se opijala v lepi njihovi, kupila garažo in nov lupilec krompirja, statirala v filmu, razbila steklokeramično ploščo, pretepla telebajska (na živčni osnovi), po dolgem času srečala svetnico, spisateljico, konteso in gospo docent, ki je te dni v očetnjavi.

tako mi je seveda zmanjkalo časa za glog (kot blogu pravi primabalerina). se bom kaj poboljšala? ne vem. upati je. še sploh, če me ne odnese kakšna povodenj, ki je zadnje čase nekako in…

grem še pogledat v gartelc (ako je kaj novih rožic) potem pa spat. voščim lahko noč, dobro jutro in sploh vse.