
oni dan sem ob čakanju na semaforju opazila, da plakat mimo katerega sem se vozila že mnogokrat, ni reklama za kakšno novo vodo ali prašek, pač pa domislek na temo kako jo (ob)čutim. malce kasneje sem uzrla še enega na katerem pa je bil kažipot. potem nisem zrla več, za vsak slučaj. a kmalu po tem dogodku sem zbolela. ne vem ali zaradi žlehtnobe ali pa zaradi virusov, ki se baje bogato pasejo naokoli.
kar dolgo nisem prišla k sebi. vmes sem zanalašč gledala še slovenost o medkulturnem dialogu. seveda sem bila nemalo razočarana ker himne ni zapela elka, kot bi bilo edino spodobno. pa tudi vetrich bi lahko sama brenkala na kontrabas ob žvrgolenju domačih poem v izbooooooorni angleščini. občutka, da spremljam kakšno proslavo iz gasilskega doma, sem se znebila šele, ko so oder zavzeli tolkalci in ostali z imenitno glasbo milka lazarja. potem sem še malo krehala, popila čaj in se prekucnila v špampet.
a že naslednji dan sta me kontesa in primabalerina zvlekli v malo dramo. nisem pričakovala veliko, sem pa zato dobila več. vrnitev domov je imenitna predstava in zato globok priklon ekipi ter vsem priporočilo za ogled. seveda se nisem odrekla popivanju v klubu. koketiranju pa tudi ne.
še teden časa imam, da popolnoma ozdravim. kudeset, vitamini, ašvaganda, baldrijanove kapljice in smrekovi vršički, pa bo. morabit!